Kaligrafija
Kitajska kaligrafija je sama po sebi umetnost. Tu ne gre zgolj za vsakdanje pisanje, temveč pismenke dobijo svojo obliko in so včasih povsem neprepoznavne od »tehnične« pismenke, kakršno bi našli v učbenikih. Bistvo kaligrafije je liniija – črta in učenje risanja kaligrafij traja več let. Črta je bistvo slike; v nekaterih primerih je ravna linija lahko celotna slika, ali pa linija strnjena v krog (npr. Enso – logo te spletne strani). Črta je tisto, kar lahko določeno sliko naredi bodisi zanimivo bodisi povsem dolgočasno. Dobra črta ne potrebuje ničesar drugega, kot papir, na katerega je narisana in s čimer dopolni že popolni prazni prostor. Zelo dober opis kitajske kaligrafije nam lahko poda slovenska sinologinja Jana Rošker:
“Tehniko linije je mogoče pridobiti samo v procesu prerisovanja in posnemanja izkušenih mojstrov, s pisanjem oziroma risanjem kaligrafije in slikanjem zunanje narave. Cilj prerisovanja ni samo težnja po pridobitvi zunanje tehnike, ki bi bila ločena od globokega hrepenenja po izražanju oziroma posedovanju tega, kar je skrito v slikarjevi duši. Prerisovanje pomeni postopno prevzemanje mojstrove linije, ki po dolgotrajni predanosti preide v čopič poustvarjalca. S tem ko prerisana linija preide v poteze poustvarjalčeve roke, se vanj naseli tudi mojstrova duša. Tako je linija tisti most med vsemi vidnimi izrazi tradicije, ki v sklopu cikličnega časa brez jasnih ločnic preteklosti, sedanjosti in prihodnosti povezuje večno obličje negibnega Bistva z vsem, kar doživlja posameznik, ujet v spone svoje čisto posebne stvarnosti. Zato posnemanje že izraženega v kitajskem slikarstvu nima negativnega prizvoka. V njem ni pomanjkanja lastne izvirnosti ali ustvarjalnosti. Umetnik, ki ga posnemajo, pa tega ne dojame kot žalitev ali kot krajo individualnih idej. Nasprotno – šele s posnemanjem njegova slika doživi delček tiste nesmrtnosti, tistega odmeva večnosti, ki bi ga ne mogla zaslutiti v nobenem muzeju zaprašenega dostojanstva.“
Jana Rošker: Zmajeva Hiša (Cankarjeva Založba, 1992)
Moje kaligrafije
Obstajajo različni načini, kako dobiti mojo kaligrafijo; manjše ponavadi podarim na hrbtni strani mojih vizitk, kot jih lahko vidite na spodnjih slikah. Srednje in velike pa lahko kupite preko spletne trgovine oziroma jih lahko naredim tudi po naročilu.
Na vizitka se najde 10 glavnih motivov pismenk, ki so po abecednem redu razložene spodaj:
Dào 道
Dào (včasih napisano kot Tao), je tista beseda, ki je temelj Daoizma (Taoizma). To je veja filozofije, ki ima zelo močen pečat v vsem tradicionalnem kitajskem razmišljanju in pogledu na svet. Najpogostejši prevod besede Dào je »Pot«. Vsak od nas ima svojo Pot in po učenjih Daoizma je edini način za mirno in uspešno življenje, da te poti sledimo, kot voda v reki sledi svojemu toku. Plavati proti toku je ultimativno nesmiselno. Nekaj časa se lahko trudimo vendar bomo prej ali slej se utrudili in omagali, nakar nas bo tok reke odnesel kamorkoli nam je namenjeno. Zato je veliko modrejše iti s tokom, kamorkoli nas le-ta pač vodi. Za vse, ki ne vedo nič o Taoizmu, pa bi si želeli vedeti kaj več, ponavadi predlagam v branje knjigo Tao Medvedka Puja (Benjamin Hoff, 1996).
Hé 和
Hé pomeni, miren, nežen, dober, zadosten, harmoničen. Hé je ena izmed najpogosteje upodobljenih pismenk v kitajski kaligrafiji. Kitajci za večino stvari iščejo navdih v naravi in v tem smislu, jim je najbližje voda, saj ohranja življenje vseh bitij in to povsem brez truda, hkrati pa se lahko prilagodi vsaki situaciji; če je vroče se spremeni v paro, če je mraz v led, če je na poti gora gre okoli, če se ne da, pa gre kar skozi. Ta inertna nežnost vode je lahko del pomena besede Hé. Kot v zgornjem opisu besede Dào, mora biti He (harmoničnost) sestavni del vsakega, ki plava v smeri s tokom in tako ne nasprotuje vesoljnemu načinu, kako naj bi stvari “morale” biti. Iti proti toku pomeni zavržti svoj Hé.
Huā 花
Huā pomeni roža oziroma cvet. Gre za še enega izmed klasičnih motivov iz narave, ki so zelo pogosto prikazani na kitajskih slikah.
V tradicionalni kitajski medicini pa je Huā tudi tehnični izraz za zunanjo manifestacijo delovanja različnih notranjih funkcij v telesu, preko katerih lahko zdravilec oceni delovanje teh funkcij. Za primer lahko omenim, da je Huā oziroma “cvet” funkcije Xīn (razlaga besede Xīn je podana spodaj) obraz – predvsem barva in sijaj na obrazu; zdrav obraz je rahlo rožnat z vidnim sijajem. Če je koža presuha ali premastna, če na obrazu ni nobenega odseva, če je odtenek obrazne barve presvetel ali pretemen (seveda z ozirom na posameznikovo naravno barvo kože), …, lahko obraz pokaže določene težave pri tej funkciji znotraj telesa.
Mèng 夢
Mèng pomeni sanje. V določenih šolah vzhodnega razmišljanja so sanje povsem legitimen del realnosti – samo druga stran istega kovanca. Zelo znana Daoistična zgodba govori o menihu, ki je sanjal, da je metulj, ki leta s cveta na cvet. Ko je bil utrujen, se je kot metulj skril pod list in zaspal. Takrat pa se je ta menih zbudil in se povsem iskreno vprašal: ali je on res menih, ki je sanjal, da je metulj – ali obratno – ali je on v resnici metulj, ki sedaj sanja, da je menih. (Na tem mestu moram omeniti, da obstajajo različni tipi sanj, nekatere (kot kažejo tudi določene raziskave) so zgolj “praznjenje nepotrebnih misli v možganih” dočim druge imajo lahko globje pomene. V kliniki se ukvarjam s sanjami predvsem ko pride bodisi do ponavljajočih se vzorcev v sanjah ali pa, ko so sanje tako intenzivne, da vplivajo na kvaliteto spanja.)
Mù 穆
Beseda Mù in par različnih pomenov. Eden je miren, podobno kot Hé zgoraj. Drugi pa lahko označujejo determiniranost, spoštljivost, slovesnost ali cenjenost. V vsakem primeru gre za spoštovanja vredne vrednoste, ki jih je vredno vključiti v naša življenja. Determiniranost je vsekakor dobra lastnost, ki nas vodi k nadaljnjemu učenju in izpopolnjevanju, dočim ostale nam omogočijo uspešno doseganje le-tega.
Qì 氣
Čeprav se Qì najpogosteje prevaja kot »življenjska energija«, Qì pomeni tudi zrak, dih, plin, vonj. V vsakem primeru ni nekaj, kar bi lahko prijeli v roko ali pa opisali s takšno natančnostjo kot npr. bel 100g A4 list papirja. Knjižna pismenka Qì je sestavljena iz dveh delov. Spodnji levi del se je razvil iz slike za klasje (riž) zgornji del pa predstavlja valovanje – torej veter ali pa hlape vode, saj je riž pred uživanjem potrebno skuhati. S tem so v isti pismenki združene hrana, voda, toplota in zrak – torej bistvene stvari za naše življenje. Tisti, ki ste že izkusili akupunkturo ste mogoče lahko čutili, kaj se zgodi, ko se Qì v telesu aktivira. Nekateri bi to opisali kot pritisk, kot mravljinčenje, kot elektriko, vendar ima prav vsak svojo različno unikatno izkušnjo. Za zdravljenje pa je veliko bolj pomembno, kakšni so efekti, ne pa kaj Qì točno je ali kako se ga čuti.
Shàn 善
Shàn pomeni dobrota. Vse velike religije in filozofije imajo dobroto zelo blizu svojega bistva. Biti dober je na primer tako krščanski ideal, kot tudi budistični ideal. V krščanstvu nas dobrota lahko pripelje v Nebesa, v Budizmu pa je dobrota do drugih tisti ključni element, ki nas odnese stran od našega lastnega trpljenja, ki ga prinaša življenje. Seveda v obeh primerih govorimo predvsem o nesebični dobroti, ko potrebe drugega postavimo pred lastne potrebe in vsekakor ne v sebični dobroti, kjer preračunavamo, kaj bomo mi imeli od tega. Kot zanimivost pe še to – če želimo, da je dobro delo še posebej sveto, potem ga ne smemo obešati na zvon ampak raje to zgodbo zadržimo zase. Najmočnejše dobro dejanje je tisto, za katerega nihče (vključno s prejemnikom) razen nas, ne ve, da smo ga opravili.
Shén 神
Pismenko Shén sestavljata dva dela. Prvi del označuje oltar, drugi del pa strelo z neba. Shén lahko tako pomeni tudi Bog ali božanstvo, čeprav je veliko pogostejši prevod – vsaj znotraj medicinskega kontektsa – duša oziroma duh. Shén označuje tisti del nas, ki ni samo ali predvsem fizičen, kljub temu da fizična komponenta obstaja, saj mora duša biti nekako zasidrana v našem telesu, saj bi drugače pobegnila. Ljudje imamo najrazvitejši Shén, vendar pa lahko določene aspekte tega vsekakor najdemo tudi v živalih. Človeški Shén se klasificira na 5 manjših delov, ki ob smrti telo zapustijo ob različnih časih. Nekateri deli izginejo takoj, nekateri spremljajo ljudi več generacij, nekateri pa so tisti esencialni deli nas, ki bi se teoretično edini lahko preslikali v naše naslednje življenje, v kolikor ga imamo.
Wú 無
Pismenki Wú in Wéi (ki se na sliki pojavita skupaj) bom razložil po vrsti; Wú pomeni praznino, oziroma natančneje – pomeni odsotnost vsega. Na zahodu pomislimo na praznino kot na črn (ali bel) prostor, vendar Wú ne dopušča niti tega. Wú je čista praznina, iz katere ima potencial zrasti karkoli. V temu kontekstu je Wú lahko kot prazno platno, ki še čaka, da se nanj nariše slika; kot kamen, ki še čaka kiparja, da ga izklesa; kot papir, na katerega se še lahko napiše pesem.
Pismenka Wú se je razvila iz simbola za šamana, ki pleše (to so 4 “nogice” spodaj). Šamani, velikokrat oblečeni v perje (kot ptiči), so imeli nadnaravne sposobnosti letanja v “višje dimenzije zavesti” (torej v vesolje oziroma v praznino) od koder so ljudem na zemlji prinesli nove ideje in usmeritve za življenje, ter jih preoblikovali iz praznega lista papirja v nekaj večjega.
Wéi 為
Wú (razložen zgoraj) pomeni “brez,” Wéi pa pomeni “akcija” ali “dejanje”. Obe skupaj bi morda lahko prevedli kot “opravljeno delo, brez da bi karkoli storili.” Z drugimi besedami, nič se ne zgodi in hkrati je vse narejeno. Za Kitajce je Wú Wéi največji izraz mojstrstva; včasih lahko ena sama kaligrafska črta pove več kot celoten strop v Sikstinski kapeli. Menim, da spretnost Wú Wéi najlažje opazimo pri ljudeh, ki delajo z rokami. Kot keramičar, ki z eno potezo nalepi lepilo na ploščico in jo položi povsem naravnost – če pa poizkusimo sami pa niti približno ni tako preprosto. Ali pa kot lončar, ki vrže glino na kolovrat in v par kratkih trenutkih ustvari lonec – če pa poizkusimo sami, pa gline ne uspemo niti centrirati na kolovratu, kaj šele, da bi iz nje kaj naredili. To je Wú Wéi. Na zunaj ne zgleda nič posebnega, ampak je pa vse narejeno; in kako težko je res to doseči pa se velikokrat naučimo šele, ko sami poizkusimo.
Xīn 心
Xīn pomeni srce in pismenka predstavlja točno to; črta je žila (aorta), zraven pa so 3 utripi. Slika tako predstavlja premikanje. Poleg tega pa je za kitajce srce tudi prostor, kjer živi naš um (dočim na Zahodu se navadno poistovetimo z možgani). Srce je tisto, kjer po prebivajo naša čustva in naša zavest. Xīn v kitajski medicini nima zgolj fizične funkcije, temveč je odgovoren za cel kup potencialnih psihofizičnih težav, ki lahko tarejo posameznika. Na eni strani lahko Xīn bolezen privede do popolnega zavračanja drugih ljudi, ko t vprimeru hudega avtizma ali depresije, kjer se ne da vzpostaviti niti očesenga stika, na drugi strani pa lahko privede do raznoraznih maničnih motenj (torej kot Yīn in Yáng, dva ekstrema iste črte). Kje zdravje? Kot pravijo kitajci, je vedno na sredini – v ravnovesju.
